Novice iz sveta financ SEPTEMBER
Kitajska za leto 2012 napoveduje zmanjšanje izvoza srebra za 5%,"
Kitajska zopet zmanjšuje izvoz srebra za 283 ton, leta 2011 so izvozili 5.670 ton. Analitiki že napovedujejo dvig vrednosti srebra, saj se povpraševanje po tej plemeniti kovini povečuje, investicijska ponudba pa se zmanjšuje.
Vir: Mineweb
14.11. "S prekomerno zadolženostjo se ne bomo nikoli soočili niti je ne bomo popolnoma rešili, le pognala bo ceno zlata navzgor"
Martin Armstrong (Princeton Economics International) je za King World News komentiral trenutno situacijo prekomerne zadolženosti in soočanje z njo. Sam je mnenja, da se s prekomerno zadolženostjo "zahoda" in ostalih držav ne bomo nikoli poponoma soočili, niti je ne bomo rešili. Po njegovih besedah se že od druge svetovne vojne sposojamo prekomerne količine denarja brez realnega kritja, saj je več kot očitno, da mnogi ljudje služijo na takšen način. Ravno zato tudi ni nikomur v interesu spremeniti obstoječega sistema, vse trenutna reševanja pa nimajo nikakršnega smisla in gre le za zgodbice, ki so prirejene za širšo javnost. Armstrong je prav tako velikokrat sodeloval na raznih kongresnih zasedanjih, kjer je tudi iskal odgovore na svoja vprašanja. Med drugim se spomni vprašanja, ki ga je postavil direktno FED-u: "Imate plan B, če Evropa propade?". Iz strani FED-a pa so odgovorili:" Mislimo, da se to ne bo zgodilo in zato nimamo plana B."
Vir: King World News
15.11. "Za Evropo so to lahko najhujše ure vse od druge svetovne vojne", James Mackenzie in Barry Moody
Angela Merkel, nemška kanclerka, je na konvenciji v Liepzigu imela otvoritveni govor. Dotaknila se je predvsem zadolženosti Grčije in Italije. Merklova je tako poudarila, da so nujni strožji ukrepi za reševanje prekomerne zadolženosti, saj tudi gonili evropskega gospodarstva, Nemčija in Francija, opozarjata na nestabilnosti z "rdečim alarmom".
Merklova prepričana, da bo kriza trajala še desetletje
|
5.11.11 12:45
|
Dolžniške težave bodo še veliko let zaposlovale Evropo, je prepričana nemška kanclerka Angela Merkel. "Gotovo bo trajalo desetletje, da bomo spet v boljšem položaju," je opozorila v redni tedenski poslanici državljanom. Pot do izboljšanja razmer bo po njenih besedah težavna.
Glede na to, da so članice območja evra desetletja kopičile dolgove, dolžniških težav ni moč odpraviti "v enem zamahu", je prepričana kanclerka. Pri tem je opozorila, da bo pot do izboljšanja razmer težavna, treba pa se je bo lotiti korak za korakom.
Nujna v ustavo zapisana omejitev zadolževanja
Merklova je izpostavila nujnost, da vse članice območja evra v nacionalnih zakonodajah ali ustavah omejijo zadolževanje, kot je to storila Nemčija. "Vsakdo v Evropi si mora prizadevati za to in izpolniti vse svoje naloge," opozarja.
Na vprašanje o vplivu težav v območju evra na nemško gospodarstvo je odgovorila, da še naprej velja pravilo: "Če ne gre dobro Evropi, ne bo šlo dobro niti Nemčiji." Zato je treba po njenih besedah vložiti vse napore v to, da se razmere v območju evra uredijo.
Besede nemške kanclerke sledijo burnemu tednu, ki ga je zaznamovalo dogajanje v Grčiji, povezano z napovedjo referenduma o dogovoru evropskih voditeljev za celovito rešitev za dolžniške težave območja evra.
BREZ PANIKE PROSIM!
Cene delnic, zlata in srebra so doživele trenutni padec. In sicer zaradi odločitve FED (Ameriške centralne banke), da odkupi za 400.000.000.000,00 USD obveznic. S tem so samo preložili bankrot ZDA za enih par mesecev kasneje. Če propade ameriški dolar propade tudi Evro. Zakaj? Ker je Ameriška centralna banka solastnik ECB in ima vedno večji vpliv na Evropo.
Svetovni politiki in centralni bankirji so v paniki. Ker ne vedo kaj se dogaja. Magična moč preprostega denarja izginja (s tem mislijo papirnati denar). In ker drugega denarja ne poznajo bodo v prihodnjih mesecih preplavili ZDA in Evropo z dodatnimi krediti. Problemi v Evropi so ugodni za ZDA, ker so krediti pogojeni s tem, da svet sprejme dolar. Dolar še je vedno v povpraševanju, ker še ima neko vrednost.
Evro je v težavah, zato, ker ni rezervna svetovna valuta. Dolar pa je. Ameriški FED s tem drži vse v rokah, ampak bo tega konec že to leto ali pa najkasneje konec 2012.
Banke v Ameriki so že večinoma propadle. Tiste najpomembnejše bodo združili in jih ohranili kak dolgo jih bodo lahko. Problem je v tem, da denar od FED-a (ameriški USD)več ne bo imel nobene vrednosti. Nikomur več ne bo nič pomenil: posameznikom, državam, podjetjem, nikomur. In ko se bo to zgodilo bo propadel tudi evro. Kar bo povzročilo hiperinflacijo, socialne nemire in po možnosti tudi vojno.
Kaj vse to pomeni je, da se morate "znebit" denarja, ki ni krit z zlatom in si priskrbet zlato in srebro.
Marjan Gavez
ANALIZA TRGA INVESTICIJ IN PRIHODNOST ZLATA; gostujoči komentar
Objavljamo zanimiv gostujoči komentar (napisan 5. septembra), nov v seriji komentarjev objavljenih od marca leta 2010.
Pri vsakem investiranju prihrankov se pojavljajo mnoge nevarnosti. Poskusimo razmišljati o okvirnih nevarnostih, ki se pojavljajo pri posameznih naložbah.
Prihranki deponirani v bankah
Prihranki deponirani v bankah vam zaradi časovno konstantnega razvrednotenja denarja, kljub obljubljenim obrestim, ki sicer realno ne dosežejo niti uradno stopnjo inflacije, kaj pa šele dejansko, v nekaj letih popolnoma izpuhtijo. Korist od vaših prihrankov imajo le vodilne osebe v finančnih ustanovah, ki si zagotovijo izredno povečanje osebnega premoženja, preko plač in nagrad, temu sledijo, preko nerealno odobrenih posojil, nesposobni ali/in goljufivi posamezniki, pokriti z ustreznim političnim ozadjem in tisti, ki od realizacije teh navez dobivajo visoke finančne gotovinske nagrade. Le-ti se pogosto nahajajo kar v sami banki.
Za tiste nove bralce, ki niste brali mojega članka objavljenega maja leta 2010 na tej spletni strani, priporočam branje strokovne knjige dr. Darka Darovca, Davki nam pijejo kri, iz leta 2004, o davčni politiki beneške republike in njenem vplivu na gospodarstvo v severozahodni Istri.
Gre za del, ki omenja delovanje mestnih posojilnic (Izola, Koper, Piran, Rovinj, Poreč), v katere so vlagali denar vsi meščani, ta denar pa so koristili, uporabljali v glavnem privilegirani sloji vladajočega plemstva. Vas to na kaj spominja? Tudi tam in takrat so imele posojilnice občasne izgube, le da jih niso »dokapitalizirali« preko proračuna mesta z uvedbo novih ali višjih davkov.
Vlaganje v delniške trge
O temu načinu vlaganja prihrankov ne bi izgubljal besed. Dovolj je, če ponovim navedbo iz članka objavljenega maja 2010, da po borznem zlomu leta 1929 populacija v ZDA ni več vlagala denarja na borzo vse do konca druge svetovne vojne leta 1945.
Nakup nepremičnine
Vsekakor so nepremičnine nujna investicija, ki po moji oceni presega pomembnost tudi pred investicijami v zlato, vendar le do tiste stopnje in števila, ki jo res potrebujete za osebno bivanje.
Investiranje v nepremičnine z namenom trženja le-teh so zelo slaba odločitev, saj njihovo oddajanje ne prinaša niti toliko, kolikor na letnem nivoju znaša uradna stopnja inflacije. Prav tako je neuspešna tako sodna izterjava neplačanih najemnin, kot tudi morebitna sodna izselitev najemnikov. Prodaja nepremičnin pa je lahko podobna večletni nočni mori. Dohodki, ki se na tem področju ustvarijo z nakupom kmetijskih zemljišč in nato sprememb v gradbena zemljišča pa so tako ali tako rezervirani za fevdalni sloj našega časa.
Investiranje v zlato
Tudi pri investiranju v zlato se srečujemo z nevarnostmi, ki so praviloma toliko večje, kolikor več ima investitor formalne ekonomske izobrazbe.
Glavna nevarnost je poslušanje oziroma upoštevanje nasvetov raznih (osebnih) bančnih in borznih svetovalcev, ki imajo ekonomsko izobrazbo. Le-ti zelo strokovno, potencialnemu investitorju zagotovijo, da se investicije v zlato ne izplačajo, in da je dosti bolje in zanje bolj varno, če vložijo denar v njihove ustanove. Tu se očitno dogaja celo nek organiziran način obveščanja javnosti preko medijev, kjer se posreduje neresnične informacije o donosih zlata. Tako smo bili pred nekaj tedni priča navedb v enem od »strokovnih prilog znanega časopisa«, kjer so pisali o investicijah, tudi v zlato, kjer so navedli, da je bil v letošnjem letu donos zlata le 6 odstoten. Primer: 4. 1. 2011 je bila cena za nakup 1 kg zlata 34.565,19 € in 3. 9. 2011 ob 15.15 uri 42.786,52 €. Po mojih izračunih je razlika 8.221,33 €, torej je bil donos v tem času 23,78 odstotni in ne 6 odstotni kot to trdi »strokovni članek«.
Razumeti je potrebno, da so ti svetovalci plačani od količine denarja, ki jo dobijo od strank, in da imajo samo eno nalogo, ta pa ni zagotoviti vašo dobrobit, saj je le-ta v nasprotju z interesi banke in njenega zalednega sistema, ki vključuje vsakokratno vladajočo elito.
Za lastno srečo morate poskrbeti sami le tako, da se sami ustrezno izobražujete in predvsem razmišljate s svojo glavo.
Druga nevarnost je pogojena z osebno lastnostjo investitorja. Ko potencialni investitor vidi ceno zlata, se pogosto odloči, da je trenutna cena previsoka, in da ga zato sedaj ne bo kupil, ampak bo počakal na boljše čase, nižje cene. Ko cena nato nikakor noče pasti, temveč se vztrajno dviguje, v očitni jezi, zaradi svoje predhodne napačne odločitve, sedaj ponovno noče kupiti. Zdaj zato, ker se mu zdi, da bi s tem preveč nominalno izgubil, in tako vsak naslednji dan zopet izgubi nekaj prihrankov.
Ob tem se ne zaveda, da prihranki predstavljajo rezultat časa in dela njegovega preteklega življenja, in da s tem podarja svoje življenje tistim, ki mu vsak dan jemljejo minulo delo z razvrednotenjem denarja, valut. Take osebe po navadi v bodočnosti nikoli ne kupijo zlata.
Tretjo nevarnost imenujem bilančni efekt. Očitno formalna ekonomska izobrazba, še posebej, če je nadgrajena z akademskim ali celo mednarodnim nazivom in tovrstno prakso, predstavlja resno nevarnost pri investiranju v zlato. Največja nevarnost je v tem, da te osebe sicer obidejo pasti raznih osebnih svetovalcev ali po trenutni osebni oceni (pre)visoke cene zlata in prihranke investirajo v zlato, po neki ceni, ko pa cena zlata naraste, ga podzavestno prodajo zgolj zato, ker so ustvarili nominalni-bilančni dobiček v razliki med nakupno in prodajno ceno. Njihovo ravnanje je očitno pogojeno s podzavestnim vzgibom, dolžnostjo, da v bilanci prikažejo dobiček v konkretni številki oziroma šumenju bankovcev. Ne zavedajo se, da imajo ravno tako izkazan dobiček, če zlata ne prodajo, vendar ta ni viden v šumenju bankovce, temveč v ceni zlata. Verjetno zaradi tako ustvarjenega pozitivnega bilančnega stanja pričakujejo (pavlov efekt) finančno nagrado delodajalcev ob sprejemu uspešne bilance?
Čez nekaj časa, ko se cena zlata zopet dvigne nad njihovo prodajno ceno, zlata psihološko enostavno niso sposobni več kupiti, saj bi jim nakup v njihovi osebni bilanci pokazal rdeče številke, ker bi tokrat za svoj denar dobili manj zlata, kot so ga predhodno prodali.
Ekonomsko izobražene osebe imajo vklesano v možganih pravilo, da ne kupujejo, dokler cene naraščajo. Cene zlata že več kot 110 let brez prestanka naraščajo z običajno 6 odstotno amplitudo. Zaradi tega priučenega pravila tako za njih nikoli ne nastopi trenutek za nakup zlata, saj je ta za njih vedno neprimeren.
Nevarnost, da bi cena zlata padla, skoraj ne obstaja, vsaj ne še sedaj!
Podatki, s katerimi razpolagam, in sicer o cenah zlata od 1901 dalje, nakazujejo konstantni dvig cene zlata, ki je v vsej zgodovini padel le enkrat, in sicer po skoraj trikratnem dvigu cene zlata leta 1980, po invaziji SSSR na Afganistan. Vendar se je končni padec cen zlata nato ustavil na višji ceni, kot pa je bila cena ob njegovem bliskovitem vzponu.
Zlato pravilo, o katerem smo govorili v članku februarja letos je, da se naložbeno zlato ne prodaja zaradi dnevno navidezne ugodne cene in s tem navideznih dobičkov. Niti zaradi trenutnega padca cene v primerjavi izpred nekaj mesecev. Zlata se ne prodaja zaradi nakupa nepotrebnih luksuznih dobrin ali trenutne vzpostavitve navideznega nominalnega dobička. Zlato se podaja le takrat, ko je to življenjsko nujno potrebno.
Zlato se kupuje z vsem in ne le z delom presežka osebnega premoženja.
V zlato ne vlagamo zato, da bi obogateli (to se nato zgodi z leti samo po sebi), temveč zato, da si zavarujemo realno vrednost prihrankov, in s tem ure dela svojega preteklega življenja, kot sem to že navedel v članku maja 2010.
Zlato skozi stoletja, tisočletja vedno izraža enako vrednost istih dobrin. Ta zadnja trditev sedaj nekoliko ne drži več. V članku maja 2010 sem navedel podatek, da skozi tisočletja obstaja enaka cena za nakup hiše in obleke. V starem Rimu je stala hiša približno 12 kg zlata, tunika in sandali pa 1 unčo zlata. V letu 2010 je to še vedno veljalo. Danes to ne velja več.
Dobrine so se v primerjavi s ceno zlata bistveno pocenile. Sedaj je cena hiše v Ljubljani in okolici približno 6,5 kg zlata (po cenovnih podatkih Slonep), unča zlata pa je dosegla že ceno 1.388,54 €, kar presega običajno primerljivo ceno standardne moške obleke, perila, srajce, kravate, nogavic in čevljev (ne govorimo o luksuznih izdelkih).
Tu zelo verjetno ne gre (le) za cenovni efekt krize, temveč bolj verjetno za ekonomsko zakonitost, katero omenja v knjigi OSNOVE EKONOMSKE ANALIZE I POLITIKE, Informator-izdavačka kuča Zagreb 1979, stran 149, naš spoštovani profesor pokojni dr. Aleksander Bajt. O tej temi je v eni od Sobotnih prilog Dela pisal že Boštjan M. Zupančič. V tem poglavju Bajt piše o cenah v času, kjer iz dolgoletnega nihanja cen v ZDA od leta 1790 do 1900 izhaja, da cene dobrin sicer nihajo, vendar je trend višine cen padajoč.
Tako gibanje je bilo znano že pred nastankom kapitalizma in ocenjujejo, da je ravno različna količina zlata, ki je prišla iz kolonij v Evropo, tista, ki je vplivala na gibanje skupnih cen dobrin. Ker je po I. svetovni vojni prišlo do propada zlatih valut, naj se ta nihanja ne bi več dogajala in naj bi šlo le še za višanje cen, vendar to, po moji oceni, seveda ne velja v primerjavi s ceno zlata.
Bajt, ob tem opozarja, da je ameriški dolar od leta 1914 (do 1979) do sedaj izgubil že več kot ¾ vrednosti.
Pred nedavnim sem zasledil podatek, po katerem naj bi nemška marka izgubila, od nastanka do zamenjave za € kar 98 odstotkov prvotne vrednosti. Govorim seveda o najbolj trdni svetovni valuti.
Dne 1. 9. 2005 je znašala cena za nakup 1 kg zlata 14.984,00 € (3.591.000,00 sit). Če ste takrat vložili v zlato vrednost stanovanja in stanovanja niste kupili, sedaj, ob prodaji tega zlata, lahko kupite skoraj tri stanovanja (in s tem se bodo vaši zaslužki končali, zato tega ne storite, temveč obdržite zlato).
V bodoče se bodo realne cene dobrin zniževale, razen hrane, zdravstvenih storitev in šolstva. Cene zlata bodo naraščale:
- glede na količino novih emisij denarja v obtoku,
- z uvedbo inflacije, ki jo sedaj »obljubljajo« v ZDA, in ki bo sledila tudi v EU,
- s političnimi težavami v EU – sprememba valute, sprememba organizacijske oblike,
- z novimi količinami (deviznih) rezerv v zlatu posamičnih držav.
Ta zadnji element smo označili že v članku leta 2010, kot eden bistvenih vplivov na ceno zlata v bodoče. Točno to se je letos poleti tudi zgodilo.
V času, ko je cena zlata praviloma mirovala ali rahlo upadla, sta dve državi nakupili velikanske količine zlata, kar je ceno pognalo v treh tednih do neba. Tako je na eni stani prišlo do pojava enormnih količin ameriških dolarjev na trgu, saj so jih te države izločile iz svojih rezerv in z njimi kupile zlato, na drugi strani pa se je pojavil fizični primanjkljaj zlata na svetovnem trgu.
Kitajska, ki zlata ne izvaža, temveč le uvaža, pa je poseben element, ki bo lahko v bodoče še kako vplivala na dvig cene zlata. Njihovi akterji so vložili uradno zahtevo na londonski borzi zlata, da postanejo eden od članov. Le-to jim bo prej ali slej tudi uspelo.
Na drugi strani pa se pojavlja drug fenomen. Količina lomljenega zlata (nakit) na trgu se izredno povečuje, kar je nedvomno znak revščine, ki se plazi v našo zahodno civilizacijo. Količina zlata, ki ga posamezniki kot fizične osebe kupijo na trgu pa se količinsko zmanjšuje (nominalno izraženo v valutah povečuje). Kaj je temu razlog? Pojasnilo je zelo preprosto. Naši dohodki nominirani v zlatu rapidno padajo.
Podatki o prodajni ceni zlata pri družbi MORO in podatki o povprečni neto plači –Statistični urad RS.
Datum / nakupna cena 1kg zlata / višina povprečne neto plače / nakup
2.2006 3.785.000 sit 180.193,00 sit 47,60 g
2.2007 16.840,00 € 815,68 € 48,43 g
2.2008 20.167,00 € 864,43 € 42,86 g
2.2009 23.413,55 € 917,15 € 39,17 g
2.2010 25.735,29 € 936,77 € 36,40 g
2.2011 31.936,37 € 971,83 € 30,42 g
Iz navedenega izhaja, koliko gramov zlata smo lahko kupili v posamičnih letih za povprečno neto plačo v RS. Tako smo februarja 2011 zaslužili za svoje delo le še 64 odstotkov dobrin-zlata v primerjavi z letom 2006.
Če upoštevamo, da je 5. 9. 2011 prodajna cena zlata dosegla 43.844,62 € za 1 kg, in da znaša zadnji znani podatek povprečne plače v RS za maj 2011 982,99 €, vidimo, da sedaj lahko kupimo z mesečno majsko neto plačo le še 22,42 g zlata oziroma le še 47,11 odstotkov dobrin iz leta 2006. Na dan delamo torej za manj kot 1 g zlata.
Pojdimo nekoliko nazaj v čas.
Iz knjige dr. Darka Darovca izhaja, da je v letu 1284 znašalo razmerje med zlatom in srebrom 1:12, leta 1252 1:10, leta 1305 1:14 in nato leta 1326 zopet 1:10. Danes je približno 1:43.
Iz knjige dr. Vaska Simonitija in dr. Petra Štiha izhaja, da je bila mezdna plača delavca v letih 1500 do 1700 med 18 do 22 g srebra dnevno. Povprečno torej lahko rečemo okoli 20 g dnevno. Mesečno torej krat 25 (ni bilo prostih sobot) kar znese 500 g srebra oziroma 41,66 gramov zlata po takratni veljavnem povprečnem menjalnem razmerju 1:12.
Mezdni delavec je torej v srednjem veku zaslužil dvakrat več v zlatu, kot znaša danes neto povprečna mesečna plača državljana RS.
Na enak način so se razvrednotili tudi vaši življenjski prihranki, če jih seveda niste imeli v zlatu.
Situacija drugje po EU ni bistveno drugačna. Ne znižuje se samo plača v zlatu, temveč imajo še problem izredno visoke nezaposlenosti mladih ljudi, za katere resno kaže, da bodo živeli pri starših celo življenje. Za njih morajo starši skrbeti, kar jim še dodatno znižuje možnost prihrankov.
Ta fenomen je v zgodovini že znan in ga je pok. profesor dr. Vilfan predaval na PF v poglavju velika družina. Torej situacija, ko v isti zgradbi živijo tri ali celo štiri generacije družine. Le-to je bilo pogojeno s takratno ekonomsko situacijo. Fenomen je z dvigom standarda nato počasi izginil.
To bo nedvomno vplivalo na zmanjšanje količin zlata, ki ga pokupi prebivalstvo na področju EU. Največji odstotek takih nakupov naj bi se dogajal v Nemčiji, Avstriji in RS. Tak upad tovrstnih nakupov pa na samo gibanje cen ne bo vplival, saj bodo sedaj na cene vplivali veliki igralci z več tonskimi nakupi. V bodoče lahko pričakujemo običajni več mesečni minimalni dvig cen zlata, še vedno v okviru višine ali nad višino obrestnih mer za kredite in posamične silovite skoke, ki jih bodo veliki igralci sprožili na trgu.
Cena zlata v višini 100.000,00 € za kg v naslednjih štirih let ni nikakršna znanstvena fantastika temveč povsem realna možnost, ki se lahko zgodi tudi že prej.
Države zaradi težav z gospodarstvom in bančnim sistemom ne bodo mogle več resno vplivati na trg zlata, torej na zniževanje cen zlata. Če bodo to napako storile, bo v trenutnem, tako umetnem znižanju cen zlata, na trg prispela silna količina denarja in pokupila podcenjeno zlato, nato pa bo njegova cena zopet bliskovito zrasla.
Vse to se morda zdi dober znak za investitorje v zlato.
Sam ocenjujem taka gibanja cen zlata kot zloveščo napoved za bodočnost, glede stanja civilizacije in bi raje videl, da bi se cene zlata gibale v okviru višine naravnih donosov, to je 3 do 4 odstotke kot je to v naravi (gozd, njiva, sadovnjak).
Na potek bodočnosti in s tem zgodovine ne moremo vplivati.
Tako nam žal ostane le ena možnost in to je zavarovanje prihrankov z nakupom zlata, saj nam bo le ta omogočil nakup še kako prepotrebnih dobrin v starosti, tako energentov, hrane kot zdravstvenih storitev. Storitev, kot smo jih danes navajeni, že čez 10 let ne bo več. Vse bo potrebno posebej plačati.
Za nas ne bo poskrbel namreč nihče, če ne bomo tega storili sami.
Žal je res, da v zlato vlagajo in tudi ostanejo v tem vlaganju le »posvečeni«, le-teh pa ni več kot okoli 6 odstotkov. Ankete naj bi navajale, da jih 8 odstotkov ocenjuje, da je to dobra naložba.
Do konca leta se zna nakupna cena 1 kg zlata približati 50.000,00 €.
V bodoče se bodo ljudje delili v dve kategorije, tisti ki bodo imeli zlato in bodo z njim lahko poskrbeli zase, in tisti, ki tega ne bodo imeli in jih čaka resna življenjska stiska.
Cena zlata je verjetno ena najbolj poštenih stvari na svetovnem trgu, saj izraža najbolj realno vrednost posamične dobrine in se na njo skoraj ne da špekulativno vplivati. Zlato samo po sebi predstavlja najvišjo materializirano obliko sončne energije in se nahaja na najvišji točki (finančne) piramide.
V upanju, da boste spadali v prvo kategorijo, vas vljudno pozdravljam do sledečega članka v letu 2012.
(gostujoči avtor, odvetnik in strokovnjak za finance)
Komentar je avtorsko delo in je objavljen na spletnih straneh družbe Moro.
Vir: www.moro.si
17.9.2011 Če razpade Evroobmočje grozi Evropi razpad, celo vojna. Pomagati ji bosta morala Kitajska in ZDA. Vir: www.24ur.com
http://24ur.com/bin/video.php?media_id=60757806§ion_id=4&article_id=3822113
Jezdeci finančne apokalipse
|
Mnenje »ljudstva« v mnogo čem dobro povzema komentar enega izmed bralcev na forumu Financ: »Banke so največje zlo današnjega časa. Zaradi njih so vojne, krize, hlastanje po denarju pa preide tudi na vsakega od nas, ki imamo kakšen kredit pri njih. Nikoli ne veš, kdaj so te oropali. To velja za vse banke sveta. Dragi moji, vrniti se bomo morali v novo obliko socializma, ki ne bo bazirala na denarju ...«
Temu komentarju sledijo tudi številne intelektualne razprave, ki so sicer resnici na ljubo precej levičarsko naravnane in ki se zavzemajo za gospodarstvo brez dobičkov ter za to, da razvojni cilji držav ne bi smeli temeljiti na rasti BDP kot temeljnega kazalnika.
|
|
|
Finančniki lahko danes uničijo katerokoli državo, panogo ali podjetje. Šele ko bo resno spodkopana verodostojnost ameriškega gospodarstva, ko se bodo pred bankrotom znašle ZDA, bo nastopil čas za nov svetovni finančni red.
|
Roke naredijo manj kot borze
V teh komentarjih je veliko resničnega, predvsem v delu, ki se nanaša na kritiko sedanjega finančnega sistema. Konec avgusta je nemški Spiegel objavil izjemno dobro analizo o destruktivni moči finančnih trgov. Finančni trgi v zadnjih dveh desetletjih dejansko obvladujejo svetovno gospodarstvo. Že same številke o obsegu finančne industrije v primerjavi z obsegom realnega gospodarstva povedo ogromno.
V letu 2010 naj bi vrednost svetovne proizvodnje izdelkov in storitev (globalni BDP) skupaj znašala 63 bilijonov dolarjev, obseg trgovanja na borzah z delnicami in obveznicami pa naj bi bil 87 bilijonov dolarjev. Toda oboje je mačji kašelj v primerjavi z globalnimi finančnimi transakcijami v istem letu: trgovanje s finančnimi instrumenti je znašalo 601 bilijon, celoten obseg trgovanja z valutnimi posli pa 955 milijard dolarjev.
Moč finančne industrije je mogoče izraziti tudi z dobički. Denimo še leta 1984 je delež finančne industrije v celotnem ameriškem BDP znašal 8,8 odstotka, do leta 2011 pa se je skoraj podvojil, na 16,3 odstotka, toda dobički finančne industrije so se v deležu celotnih dobičkov v tem času povečali za štirikrat: z 11,8 odstotka na 41 odstotkov.
Trgovanje z obljubami, z nič
Realna proizvodnja je torej samo še zanemarljiv del in je le podlaga za finančne posle. Finančna industrija že dolgo ne trguje več z dejanskimi proizvodi ali z delnicami in obveznicami, temveč le z obljubami. Oziroma še natančneje, špekulira z obljubami dobičkov.
Pri čemer so te obljube že zdavnaj izgubile sledljivo zvezo z dejanskimi proizvodi in storitvami ali osnovnimi vrednostnimi papirji. Tako kot pri ameriških slabih nepremičninskih posojilih, ki so jih banke zapakirale v obveznice in z dobičkom prodale na trgu, veriga hedge skladov pa jih je pozneje transformirala v množico finančnih derivatov, kjer se je do desetega kolena že zdavnaj izgubila sled rizičnosti osnovnega bančnega posla, se dogaja tudi pri večini preostalih finančnih poslov. Finančniki se za tveganje pri poslu z enim derivatom zavarujejo z nakupom drugega, kjer stavijo na to, da bo prvi neuspešen, zato se jim zdi, da so vedno v položaju win-win.
A s temi posli že dolgo ne poslujejo več ljudje, temveč superračunalniki, ki na podlagi kompleksnih informacij v milisekundah računalniškega časa odkrivajo razlike med finančnimi pozicijami na svetovnih finančnih trgih in služijo z bliskovitimi računalniško vodenimi nakupi in prodajami.
 |
Za pripadnike finančnega jet-seta je ta svet relativno varen. V dobrih časih služijo milijone, celo stotine milijonov v obliki plačnih bonusov, v slabih časih pa jih, ker so preveliki, da bi jih smeli pustiti propasti, rešuje država oziroma davkoplačevalci. Nakar isti finančniki začnejo staviti proti državi, ki se je preveč zadolžila za njihovo reševanje, in spet služijo.
Kako mimogrede zrušiš državo
Finančna industrija ima v sebi vgrajeno to perverzno logiko, da dejansko špekulativno trguje s slabostmi obljub o dobičku oziroma s strahom. Trgovanje s strahom v okolju, kjer se pretakajo stotine milijard ali bilijonov, pa ima nevarno rušilno moč.
Tipičen tak primer v sedanjih časih je izkoriščanje špekulacij in govoric, denimo, o poslabšanju verjetnosti, da bo neka država uspešno uvedla varčevalni paket za zmanjšanje javne porabe, z namenom špekulativnega trgovanja z obveznicami te države.
Ko se govorice o državi razširijo, postanejo finančni trgi nervozni in tudi povsem resni investitorji, kot so pokojninski skladi, začnejo umikati naložbe iz državnih obveznic ciljnih držav, kar izzove paniko in drastično povečanje pribitka za državno tveganje. Pred takimi špekulacijami ni varna nobena država, dovolj je že, da volkovi iz finančne industrije zavohajo povečano negotovost.
Legendarna Sorosova špekulacija s funtom
Podoben primer so danes že legendarne špekulacije Georgea Sorosa z britanskim funtom iz začetka 1990. Takrat si je Soros izposodil 10 milijard britanskih funtov, jih takoj prodal in tako izzval val špekulacij, da angleška centralna banka ne bo mogla več vzdrževati fiksnega menjalnega tečaja do preostalih valut v tedanjem evropskem ERM-mehanizmu.
Funt je moral devalvirati in Velika Britanija je izstopila iz ERM. Soros je samo na podlagi te transakcije zaslužil milijardo funtov. Podobno se je zgodilo z italijansko liro. Prav zaradi možnosti tovrstnih špekulacij se je Evropska unija sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja odločila za uvedbo Evropske monetarne unije in skupne valute.
Toda danes namesto špekulacij o trdnosti fiksnih valutnih tečajev to vlogo igrajo tako imenovani credit default swaps (CDS), pri katerih investitorji stavijo na bankrot celotne države. Ta potencial mogočih špekulacij s slabostmi posameznih držav danes sili EU k skupni fiskalni uniji ter skupnim evrskim državnim obveznicam.
Finančniki kupujejo mlade genije
Povsem podobno vlogo finančni trgi igrajo tudi pri trgovanju s surovinami ali kmetijskimi proizvodi, kjer špekualcije poganjajo cene teh proizvodov na svetovnih trgih. S tem so prizadeta predvsem podjetja in posamezniki, ki proizvajajo te proizvode, saj jim fluktuacije borznih cen lahko dajejo povsem napačne znake oziroma jih mimogrede uničijo.
Napačne znake dejansko dobivajo vsi trgi, saj enormni zaslužki v finančnem sektorju po eni strani preusmerjajo kapital iz realnega sektorja, po drugi strani pa privabljajo trume najinteligentnejših mladih kadrov, od ekonomistov do matematikov.
Še večjo težavo pa pomeni pritisk finančne industrije na podjetja v realnem sektorju, saj od njih zahteva velike in vsako leto naraščajoče donose. Menedžerji v teh podjetjih pa seveda zaradi bonusov, ki so vezani na uspešnost in tržno kapitalizacijo podjetij, ki jih vodijo, naredijo vse za zmanjševanje stroškov.
To v prvi fazi pomeni stalno racionalizacijo števila zaposlenih ter stagnacijo realnih plač do dokončne preselitve proizvodnje na področja s cenejšo delovno silo. To po eni strani vodi v drastično povečanje socialnih razlik znotraj držav, po drugi pa pospešeno deindustrializacijo razvitih držav, zato postanejo te izjemno ranljive, ko gre za nenadne ekonomske šoke.
Daleč od dejanskega sveta
Finančna industrija lahko danes dejansko uniči katerokoli državo, panogo ali podjetje na tem svetu. Odklopljenje te industrije od realnega sveta in njena potencialna ter dejanska rušilna moč so šli mnogo predaleč, da bi temu sektorju to še lahko dovolili.
Toda kako finančni industriji pristriči peruti in ji povrniti vlogo, ki jo je prvenstveno, pred veliko deregulacijo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, imela (financiranje podjetniških investicij)? Je finančno industrijo mogoče učinkovito uravnati, jo je treba odpraviti?
Kako so konji ušli z vajeti
Odgovor na to vprašanje sploh ni preprost. Zdi se, da je finančna industrija s svojim razmahom in inovativnostjo prerasla vse potencialno mogoče uravnalne mehanizme. Začetni korak poti navzdol je bila deregulacija v začetku sedemdesetih let, ko je tedanji ameriški predsednik Nixon prekinil brettonwoodski sistem fiksnih valutnih tečajev. Za financiranje vietnamske vojne je potreboval več denarja, kot je bilo zanj kritja v ameriških zlatih rezervah.
Prišlo je do prve deregulacije in leta 1972 so na čikaški borzi začeli trgovati z valutnimi opcijami, s katerimi se je bilo mogoče zavarovati pred tveganji, ki so jim izpostavljene tuje valute.
S tem se je začel velik razmah finančne industrije, ki si je s finančnimi podporami in z lobiranji kmalu utrla pot do vpliva na vladne odločitve razvitih držav. Sčasoma se je finančna industrija otresla regulatornih spon, pri čemer je pomembno vlogo igral tudi nekdanji predsednik FED Alan Greenspan, ki je bil odločen nasprotnik regulacije finančnih trgov. Pozneje sta se zgodila še dva ključna mejnika.
Prvi tak trenutek je nastopil leta 1999, ko je bil v Clintonovem mandatu izpodbit Glass-Steagallov zakon, ki je zahteval strogo ločitev dejavnosti komercialnih in investicijskih bank. Po tem trenutku so ameriške banke izgubile primarno vlogo in se razvile v finančne mastodonte, ki veliko večino dobička ustvarijo s trgovanjem na finančnih trgih, namesto s temeljno posojilno dejavnostjo.
Nič drugače ni z v velikimi evropskimi bankami. Drugi ključni trenutek pa se je zgodil leta 2004, ko je EU zagrozila ZDA z omejitvijo finančnih transakcij ameriškim investicijskim bankam na evropskih trgih, če ZDA ne bodo zaostrile regulacije svojih poslov. Učinek je bil nasproten od pričakovanega.
Pet velikih ameriških investicijskih bank je privolilo v večji vpogled v svoje transakcije, toda v zameno so od komisije za vrednostne papirje (SEC) izposlovale zmanjšanje potrebnega lastnega kapitala za finančne rezerve. S tem se je dejanski nadzor nad njihovimi transakcijmi razvodenel.
Obamov zakon, preluknjan z izjemami
Pred tremi leti so vlade zamudile vrhunsko priložnost, da spravijo finančno industrijo pod nadzor. Danes, ko finančni sektor spet posluje z enormnimi dobički, bo duha bistveno težje spraviti nazaj v steklenico. Pravzaprav ni razloga za kakršenkoli optimizem v zvezi s tem.
Obamov zakon, s katerim želi uravnati finančno industrijo, je dolg 800 strani, toda vsebuje toliko izjem, da se regulaciji finančna industrija zlahka izogne. Dober primer tega je regulacija hedge skladov, ki naj bi omogočila večji vpogled v njihove transakcije. Iz tega so izvzeti družinski skladi. Soros je izogibanje tem določilom že zelo jasno demonstriral - izplačal je naložbenike in danes vodi svoj sklad kot zasebni družinski sklad.
Tudi EU je pripravila 500 strani regulacije finančnega sektorja, ki, denimo, od bank zahteva večje kapitalske rezerve in izposojanje do določenega razmerja. Toda ne dotika se poslovanja tako imenovanih bank v senci, to je hedge skladov in skladov zasebnega kapitala. Tukaj pa je preveč različnih interesov med državami in preveč finančnih lobijev si želi ohraniti svoj del pogače, da bi bilo mogoče doseči enotno evropsko regulacijo.
Počil bo balon s hedge skladi
Danes se tako zdi, da finančne industrije ni mogoče zajeziti. Večina uglednih finančnikov in centralnih bankirjev meni, da bo prišlo do naslednjega velikega poka, ko se bo razpočil balon, ki ga napihujejo hedge skladi. Morda bo takrat napočil čas za nov začetek na področju regulacije. Nekoliko dvomim o uspehu te možnosti.
Bolj verjetno se zdi, da se bo sedanje stanje s špekulacijami z državnimi papirji ranljivih prezadolženih držav nadaljevalo in da bo eskaliralo do stopnje, da bo finančna industrija začela resno spodkopavati verodostojnost ameriškega gospodarstva. Šele ko se bodo pred bankrotom znašle ZDA, bo nastopil čas za nov svetovni finančni red. Ne bom presenečen, če bomo takrat deležni množičnega navzkrižnega odpisa dolgov med državami, posojilnega (klirinškega) sistema med državami ter ponovno sistema fiksnih valutnih tečajev.
Morda se komu zdijo te napovedi črnoglede, toda verjetno so najbolj realna možnost in priložnost, da spravimo rušilnega duha finančne industrije nazaj v steklenico. Hkrati bo to tudi priložnost za pravičnejša razmerja med dohodki udeležencev na trgu in da se ta popravijo v korist realnega gospodarstva ter zaposlenih v njem.
Smo na pragu nove svetovne gospodarske krize
Washington, 15.09.2011, 17:54 | S.S.Š.
Generalna direktorica IMF Christine Lagarde je opozorila, da je gospodarska kriza v razvitih gospodarstvih vstopila v "nevarno novo fazo", ki jo lahko premagamo le s pogumno skupno rešitvijo.
Kot je dejala v govoru v Washingtonu, začarani krog šibke rasti in šibkih bilanc postaja vse močnejši, med drugim tudi na račun politične neodločnosti in neučinkovitosti. Vse to povzroča krizo zaupanja in zadržuje povpraševanje, investicije ter ustvarjanje delovnih mest. Posledično lahko razvite države znova zdrsnejo v recesijo, namesto da bi rasle.
Christine Lagarde
Generalna direktorica IMF Christine Lagarde je opozorila, da je gospodarska kriza v razvitih gospodarstvih vstopila v "nevarno novo fazo", ki se jo bo lahko premagalo le s pogumno skupno rešitvijo.
Sedanja svetovna rast se upočasnjuje zaradi anemičnega in neenakomernega okrevanja. Ekonomsko pregrevanje je na svetovnem trgu tako spremljala rast inflacije, porast kreditiranja in posledično vse večje zadolževanje. Če bodo gospodarstva zadolženih razvitih držav dejansko znova zdrsnila v recesijo, pa bo to po njenih besedah močno prizadelo države v razvoju. Lagardova je prepričana, da obstaja pot k trajnemu okrevanju, čeravno je ta vse bolj ozka, ter poziva k skupnemu ukrepanju, kar pa zahteva močno politično voljo po vsem svetu.
Ali grozi kolaps celotnega evroobmočja?
Da je treba odločneje ukrepati in da je največja težava v Evropi kriza kratkoročnega bančništva ter kriza v kreditnem sektorju, je poudaril tudi drugi mož Mednarodnega denarnega sklada in viceguverner kitajske centralne banke Zhu Min.
Svarilo, da bi lahko svetovno gospodarstvo padlo v depresijo, ki bi lahko bila še globlja od tiste iz leta 1929, je v intervjuju za New York Review izrekel tudi znani vlagatelj in milijarder George Soros.
Znani vlagatelj in milijarder George Soros ne izključuje uresničenja črnih napovedi, po katerih bi Grčija, portugalska in Irska bankrotirali in zapustili območje evra.
Kot ključni dejavnik rešitve vidi v poenotenju monetarne politike in sprejem radikalnih ukrepov med voditelji evroobmočja. "Tudi če uidemo katastrofi, je nekaj gotovo: pritisk, da se zmanjšajo primanjkljaji, bo evroobmočje pognal v še večjo recesijo, kar bo imelo nepričakovane politične posledice," je v komentarju zapisal Soros.
Po njegovih besedah se bodo morali vodilni politiki pripraviti na scenarij, po katerem je možno, da Grčija, Portugalska in morda celo Irska bankrotirajo in zapustijo območje evra. Da je bankrot Grčije domala neizogiben in vprašanje časa, se po njegovih besedah že danes zaveda mnogo politikov in ekonomistov.
V primeru uresničenja teh najbolj zloveščih napovedi je po Sorosovem mnenju nujno, da se v ranljivih državah zaščitijo bančni depoziti in prepreči beg iz bank. Kljub vsemu je treba ohraniti nekatere ključne banke v bankrotiranih državah. Evropski finančni sistem je treba dokapitalizirati in ga postaviti pod skupen evropski nadzor, svetuje Soros. Rešitev bo nedvomno draga, a Soros ne vidi nobene druge, cenejše alternative za premostitev novega vala krize.
Ali smo na pragu krize in depresije, ki bi lahko bila še hujša od tiste iz leta 1929 in kako lahko temu ubežimo?
Da se Grčija ne bo izvila iz krempljev recesije, je v parlamentu danes potrdil tudi grški finančni minister Evangelos Venizelos in tako popravil prvotno oceno, da bo zadolžena država po štirih letih še letos priplezala na zeleno vejo. Po njegovem mnenju je glavni razlog za še vedno ogromen gospodarski deficit mogoče potrebno pripisati predvidenim varčevalnim ukrepom, ki bodo še dodatno zavrli gospodarsko rast.
Ob tem je poudaril, da se je Grčija zavezala k uresničitvi zahtev Evropske unije, zaradi česar je ključni cilj države zmanjšanje primanjkljaja na 7,6 odstotka BDP. Glavni problem Grčije je še vedno izmikanje plačilu davkov, zato je grška vlada napovedala uvedbo nepremičninskega davka, s katerim namerava nadoknaditi izpad proračunskih prihodkov. V Grčiji je le 160 tisoč državljanov, ki so prijavili prihodke nad 50 tisoč evrov in le 25 tisoč s prihodki nad 100 tisoč evrov, to pa po Venizelosovem mnenju ne odseva realne situacije v državi.
Povezava med krizo evroobmočja in bančno krizo je tesno prepleten in ga ni mogoče ločiti. Zaradi propada bank, so grškemu zgledu sledili Irci. Grčija je morala za pomoč zaprositi, ker ni zmogla krotiti vse večjega deficita, če pa v vodo pade tudi ta scenarij rešitve, lahko zaradi zadolženosti dokončno potonejo grške banke in pokojninski sistem. Država jim pri tem ne bo mogla pomagati, saj je že sedaj brez lastnih sredstev. Dve francoski banki (SocGen in Credit Agricole) in ena nemška banka (Commerzbank) so zaradi grškega dolga na robu propada. Prav tako tudi belgijska Dexia, kot hišica iz kart pa se lahko kaj hitro začne rušiti celoten evropski monetarni sistem.
MDS opozarja na novo fazo gospodarske krize
Prva dama Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde je danes opozorila, da je gospodarska kriza v razvitih gospodarstvih vstopila v "nevarno novo fazo", ki se jo bo lahko premagalo le s pogumno skupno rešitvijo.
Začarani krog šibke rasti in šibkih bilanc po besedah Lagardove postaja vse močnejši, med drugim tudi na račun politične neodločnosti in neučinkovitosti. Ustvarja se nezaupanje in pomanjkanje povpraševanja, investicij in delovnih mest, kar bo razvite države pahnilo v ponovno recesijo.
Če bodo gospodarstva zadolženih razvitih držav dejansko znova zdrsnila v recesijo, bo to po njenih besedah močno prizadelo države v razvoju. Lagardova države zato poziva k skupnemu ukrepanju. Vir: STA
Kitajska: Evropske države naj svoje 'hiše' spravijo v red
Kitajska je pozivala evropske voditelje, naj sprejmejo ukrepe in nehajo škodovati svetovnemu gospodarstvu. Da ima kriza lahko resne posledice, pa sta opozorila tudi Barroso in poljsko predsedstvo.
Kitajski premier Wen Jiabao (Foto: Reuters)
Kitajska je zaskrbljena zaradi naraščajoče dolžniške krize evroobmočja. Kitajski premier Wen Jiabao je dejal, da evropski voditelji morajo svoje hiše spraviti v red. Peking je pripravljen pomagati Evropi, a ta mora najprej ustaviti širitev in poglabljanje krize. "Razvite države morajo prevzeti odgovornost za fiskalno in monetarno politiko. Zdaj je najbolj pomembno, da preprečijo nadaljnje širjenje dolžniške krize v Evropi," je prepričan.
Tako se je Kitajska pridružila mnenju ZDA in evropske voditelje pozvala, naj sprejmejo konkretne ukrepe in nehajo škodovati svetovnemu gospodarstvu.
Da ima kriza v območju evra lahko resne posledice za Evropo, sta v Evropskem parlamentu opozorila tudi poljsko predsedstvo EU in Evropska komisija.
"Nadaljevanje krize bi povzročilo velike probleme," je dejal poljski finančni minister Jacek Rostowski. Opozoril je, da moramo biti pripravljeni na izjemno rast brezposelnosti, celo dvakratno, tudi v bogatih državah. Obenem je poljski minister poudaril, da kriza ne sme biti izgovor za ustvarjanje "Evrope dveh hitrosti, dveh kategorij". "Ne imejmo nikakršnih iluzij. Če se zlomi evro, EU ne bo preživela veliko dlje in posledice bodo zelo dramatične," je posvaril.
Tudi predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso je poudaril, da se soočamo z najresnejšim izzivom te generacije. Barroso je resno okrcal države članice, ki se obotavljajo pri uveljavljanju dogovorov, in jih pozval, naj izpolnijo svoje obljube. Pri tem je opozoril na resen problem zaradi razlike med hitrostjo finančnih trgov in časom, potrebnih za sprejemanje odločitev v EU.
Ob tem ni videti konca težav za Grčijo. Grški premier George Papandreu naj bi se o vse večjih težavah svoje države danes prek telekonference pogovarjal z nemško kanclerko Angelo Merkel in francoskim predsednikom Nicolasom Sarkozyjem. Grčija naj bi namreč kmalu ostala brez denarja za poravnavanje obveznosti.
Evroskupina je Grčiji 21. julija odobrila drugi paket finančne pomoči, vendar pa so v Atene že romala opozorila, da finančnih sredstev ne bo brez korenitih varčevalnih ukrepov in strukturnih reform. Grčija ima pri tem velike težave, zato številne članice območja evra že izgubljajo potrpljenje. Med njimi naj bi bila tudi Nemčija.
12.09. "Nemški finančni minister se pripravlja na bankrot Grčije"
Nemški finančni minister, Wolfgang Schäuble, dvomi v stabiliziranje gospodarstva v Grčiji. Država naj bi se nahajala tik pred stečajem, zgodi se lahko, da bo razglasila plačilno nesposobnost. Takšna dejanja lahko močno vplivajo na stabilnost evro območja.
Vir: Business Insider
12.09. "Zlato pridobiva na vrednosti in ostaja dokaj volatilen, saj ni dodatnih sprememb v monetarni politiki", Ben Traynor
Mnogi trdijo, da je trenutni optimizem na trgih predvsem kratkoročnega značaja. Investitorji naj bi se tako predvsem usmerjali v naložbe, ki jim trenutno zaščitijo in optimizirajo naložbe. Investicije v zlato se bodo tako še bolj povečevale.
Vir: Mineweb
12.09. "Deflacija je tukaj", Graham Summers
Avtor članka naj bi že nekaj časa opozarjal na drugi krog deflacije. Po njegovih besedah naj bi se to zgodilo predvsem zaradi dolarja, ki je tik na robu "zloma".
Vir: Seeking Alpha
Gadafi prodal petino libijskega zlata
|
|
|
|
Ko je njegov režim postal plačilno nesposoben, je diktator zamenjal 29 ton zlata
|
Nekdanji libijski voditelj Moamer Gadafi je v zadnjih dneh svojega režima prodal več kot 20 odstotkov libijskih rezerv zlata, je sporočil guverner libijske centralne banke Kasem Azoz. Lokalnim trgovcem je prodal 29 ton zlata, vrednega približno 1,2 milijarde evrov.
Zlato je verjetno šlo v Tunizijo
Zlato bi naj režimski voditelj prodal, da bi lahko izplačal plače in ohranili likvidnost, še posebej v Tripoliju. Po mnenju predstavnikov centralne banke je zlato najverjetneje zapustilo državo v smeri Tunizije.
Trenutno premoženje libijske centralne banke sicer znaša okoli 115 milijard dolarjev, od katerih jih je 90 milijard v tujini.
Slovenec, ki ima na banki 11 milijonov in na mesec dobi 37.000€ obresti
Se vam zdi, da je državo zajela kriza? No, vsekakor je jasno, da je ene zadela bolj, druge pa manj. Pravzaprav jo bogati občutijo celo manj, saj se je število milijonarjev na svetovni ravni lani spet povečalo.
Tudi Slovenci imamo svoje rekorderje med bogataši. Dnevnik Žurnal je na podlagi podatkov Dursa tako objavil, da Slovenec, katerega imena davčna uprava zaradi varovanja podatkov seveda ne izda, na mesec dobi 37.000 evrov bančnih obresti. Kar je na primer tudi več kot mesečna plača najbolje plačanega slovenskega direktorja.
Ob upoštevanju povprečnih obresti za depozite in predpostavki, da je bil denar v banki vezan vse leto, naj bi tako imel ta Slovenec za banki vsaj 11 milijonov evrov. Ni pa nujno, da je denar naložen izključno v slovenskih bankah, saj je potrebno davčni upravi prijaviti tudi obresti iz bank v drugih državah.
Rekorder bo državi iz tega naslova tako plačal okoli 90.000 evrov dohodnine. Plačilo le-te je obvezno za vse, ki iz naslova obresti na leto zberejo več kot 1000 evrov. Za kaj takšnega mora biti vaš bančni depozit vsaj okoli 25.000 evrov. Takšnih Slovencev je bilo po poročanju Žurnala lani le nekaj manj kot 52.000.
Koliko denarja pa vam uspe prihraniti na leto?
Veliko, malo ali pa nič? Če ste se našli v zadnjem možnem odgovoru – verjemite, niste edini!
Prav to smo vas spraševali v anketi, ki razkriva tisto, kar je načeloma javno znano – Slovenci lahko o ustvarjanju prihrankov večinoma le sanjamo, saj borni prihodki v primerjavi z visokimi cenami varčevanja enostavno ne omogočajo več. Kaj šele v primeru ljudi, ki so brezposelni!
Če bi imeli s čim varčevati, bi bila zgodba najbrž ravno nasprotna. Podatki namreč kažejo, da smo Slovenci dokaj varčen narod.
Poleg tega, ko gre za denar, nismo avanturisti, ampak se večinoma še vedno odločamo za tradicionalne oblike varčevanja. Dobra tretjina prihrankov je tako spravljena v bančnih vlogah, pred krizo pa se je krepilo tudi varčevanje prebivalstva v vzajemnih skladih.
Slovenci imamo na bankah po poročilu Banke Slovenije nekaj več kot 14 milijard evrov prihrankov. Leta 2009 smo imeli ob skoraj enakem znesku tudi okoli 8 milijard evrov dolgov – večinoma je šlo za bančna posojila iz naslova stanovanjskih ali potrošniških posojil. Kar je relativno malo ...
Gospodinjstva Slovenije imajo s 44 % glede na ostale članice Unije precej nižji dolg v razpoložljivem dohodku kot gospodinjstva evroobmočja s 96 % in se glede na ta kazalec primerjalno uvrščajo med manj zadolžena. Vendar pa imajo slovenska gospodinjstva bistveno manj neto finančnega premoženja in s tem varnostnih rezerv v primeru težav pri odplačilu dolga, pravi poročilo Banke Slovenije.
Leta 2010 je bilo povečanje finančnih sredstev gospodinjstev manjše kot preteklo leto, predvsem zaradi negativnih gibanj na domačem kapitalskem trgu. Premoženje gospodinjstev se je povečalo za 2 milijardi evrov oziroma 5 %. Gospodinjstva so povečala predvsem vloge in premoženje iz naslova življenjskih in pokojninskih zavarovanj, ki je vezano na redna vplačila, so še zapisali v poročilu banke Slovenije.
Četrtina gospodinjstev nima dovolj niti za sprotno življenje, kaj šele za varčevanje
To pa je ugotovila nedavna raziskava inštituta GFK. Izstopa Podravje, kjer je takšnega mnenja kar 45 odstotkov gospodinjstev. Povprečni mesečni dohodek slovenskega gospodinjstva je sicer januarja letos znašal 1.497 evrov, gospodinjstva pa večinoma ocenjujejo, da za pokritje osnovnih stroškov potrebujejo 1.259 evrov na mesec.
Največ denarja na mesec gre sicer za izdatke, ki jih terja stanovanje - najemnina, ogrevanje, elektrika in podobno, za kar namenimo okoli 300 evrov, podoben znesek gre tudi za hrano in pijačo, okoli 200 evrov pa za prevoz.
Kljub težkemu finančnemu položaju pa poskuša vsaj malo varčevati 57 % gospodinjstev. Povprečno jim za varčevanje na mesec ostane okoli 170 evrov. In za kaj varčujejo? Večina za prihodnost!
05.09. "Svetovna ekonomija se bliža novi katastrofi, pravi Zoellick",
Predsednik svetovne banke, Robert Zoellick opozarja, da se bližamo novi svetovni ekonomski katastrofi. Nevarnost bomo najbolj obučitili v rekordnih cenah hrane, volatilnosti na trgu surovin in veliki zadolženosti razvitih držav. Zoellick dodaja, da bo Kitajska nujna za razvoj svetovnega gospodarstva v naslednjih dvajsetih letih in naprej.
http://www.businessinsider.com/zoellick-world-bank-danger-zone-2011-9Vir: Business Insider
Predsednik Svetovne banke opozoril na novo "nevarno fazo" za gospodarstvo
Datum: sobota 03.09.2011, 13:50
Peking - Svetovno gospodarstvo bo jeseni vstopilo v novo "nevarno fazo", je v Pekingu opozoril predsednik Svetovne banke Robert Zoellick.
Finančna kriza v Evropi je po njegovi oceni postala velika dolžniška kriza z resnimi posledicami na monetarno unijo, ZDA pa da morajo brzdati svoj dolg. Kitajsko je pozval k hitrejšim strukturnim reformam.
Nevarni vpliv dolžniške krize na stabilnost evra
Evropska dolžniška kriza po oceni prvega moža Svetovne banke poleg na monetarno unijo tudi nevarno vpliva na banke in konkurenčnost nekaterih držav. ZDA morajo rešiti problem dolgov, potrošnje in davčne reforme ter tako okrepiti rast zasebnega sektorja, je ob začetku konference o prihodnosti Kitajske do leta 2030 dejal Zoellick.
"Kitajska naj se usmeri v domačo potrošnjo"
Zoellick je pozval Kitajsko k hitrejšim strukturnim reformam, s katerimi se bo njeno gospodarstvo bolj usmerilo na model rasti, ki bo zasnovan na domači potrošnji in ne bo v pretežni meri odvisen le od izvoza.
Kitajska na dobri poti?
Kitajska je po njegovi oceni na dobrem položaju, da se v prihodnjih 15 do 20 letih pridruži krogu držav z visokimi prihodki - julija je Svetovna banka Kitajsko uvrstila med države s srednje visokimi prihodki. Njeni trgovinski partnerji z ZDA na vodilnem mestu od Pekinga sicer zahtevajo, da na novo oceni vrednost juana, ki da je podcenjen, kar je sicer v prid kitajskemu izvozu.
Živimo v svetovnem gospodarstvu
"Vendar živimo v svetovnem gospodarstvu. Odločitve v Evropi, odločitve v ZDA, odločitve na Kitajskem - vse vplivajo na vse od nas," je še poudaril Zoellick.