BREZ PANIKE PROSIM!

Cene delnic, zlata in srebra so doživele trenutni padec. In sicer zaradi odločitve FED (Ameriške centralne banke), da odkupi za 400.000.000.000,00 USD obveznic. S tem so samo preložili bankrot ZDA za enih par mesecev kasneje. Če propade ameriški dolar propade tudi Evro. Zakaj? Ker je Ameriška centralna banka solastnik ECB in ima vedno večji vpliv na Evropo.

Svetovni politiki in centralni bankirji so v paniki. Ker ne vedo kaj se dogaja. Magična moč preprostega denarja izginja (s tem mislijo papirnati denar). In ker drugega denarja ne poznajo bodo v prihodnjih mesecih preplavili ZDA in Evropo z dodatnimi krediti. Problemi v Evropi so ugodni za ZDA, ker so krediti pogojeni s tem, da svet sprejme dolar. Dolar še je vedno v povpraševanju, ker še ima neko vrednost.

Evro je v težavah, zato, ker ni rezervna svetovna valuta. Dolar pa je. Ameriški FED s tem drži vse v rokah, ampak bo tega konec že to leto ali pa najkasneje konec 2012.

Banke v Ameriki so že večinoma propadle. Tiste najpomembnejše bodo združili in jih ohranili kak dolgo jih bodo lahko. Problem je v tem, da denar od FED-a (ameriški USD)več ne bo imel nobene vrednosti. Nikomur več ne bo nič pomenil: posameznikom, državam, podjetjem, nikomur. In ko se bo to zgodilo bo propadel tudi evro. Kar bo povzročilo hiperinflacijo, socialne nemire in po možnosti tudi vojno.

Kaj vse to pomeni je, da se morate "znebit" denarja, ki ni krit z zlatom in si priskrbet zlato in srebro.

Marjan Gavez

ANALIZA TRGA INVESTICIJ IN PRIHODNOST ZLATA; gostujoči komentar

Objavljamo  zanimiv gostujoči komentar (napisan 5. septembra), nov v seriji komentarjev objavljenih od marca leta 2010.

Pri vsakem investiranju prihrankov se pojavljajo mnoge nevarnosti. Poskusimo  razmišljati o okvirnih nevarnostih, ki se pojavljajo pri posameznih naložbah.

Prihranki deponirani v bankah

Prihranki deponirani v bankah vam  zaradi časovno konstantnega razvrednotenja denarja, kljub obljubljenim obrestim, ki sicer realno ne dosežejo niti uradno stopnjo inflacije, kaj pa šele dejansko, v nekaj letih popolnoma izpuhtijo. Korist od vaših prihrankov imajo le vodilne osebe v finančnih ustanovah, ki si zagotovijo izredno povečanje osebnega premoženja, preko plač in nagrad, temu sledijo, preko nerealno odobrenih posojil, nesposobni ali/in goljufivi posamezniki, pokriti z ustreznim političnim ozadjem in tisti, ki od realizacije teh navez dobivajo visoke finančne gotovinske nagrade. Le-ti se pogosto nahajajo kar v sami banki.

Za tiste nove bralce, ki niste brali mojega članka objavljenega maja leta 2010 na tej spletni strani, priporočam branje strokovne knjige dr. Darka Darovca, Davki nam pijejo kri, iz leta 2004, o davčni politiki beneške republike in njenem vplivu na gospodarstvo v severozahodni Istri.

Gre za del, ki omenja delovanje  mestnih posojilnic (Izola, Koper, Piran, Rovinj, Poreč), v katere so vlagali denar vsi meščani, ta denar pa so koristili, uporabljali v glavnem privilegirani sloji vladajočega plemstva. Vas to na kaj spominja? Tudi tam in takrat so imele posojilnice občasne izgube, le da jih niso »dokapitalizirali« preko proračuna mesta z uvedbo novih ali višjih  davkov.

Vlaganje v delniške trge

O temu načinu vlaganja prihrankov ne bi izgubljal besed. Dovolj je, če ponovim navedbo iz članka objavljenega maja 2010, da po borznem zlomu leta 1929  populacija v ZDA ni več vlagala denarja na borzo vse do konca druge svetovne vojne leta 1945.

Nakup nepremičnine

Vsekakor so nepremičnine nujna investicija, ki po moji oceni presega pomembnost tudi pred investicijami v zlato, vendar le do tiste stopnje in števila, ki jo res potrebujete za osebno bivanje.

Investiranje v nepremičnine z namenom trženja le-teh so zelo slaba odločitev, saj njihovo oddajanje ne prinaša niti toliko, kolikor na letnem nivoju znaša uradna stopnja inflacije. Prav tako je neuspešna tako sodna izterjava neplačanih najemnin, kot tudi morebitna sodna izselitev najemnikov. Prodaja nepremičnin pa je lahko podobna večletni nočni mori. Dohodki, ki se na tem področju ustvarijo z nakupom kmetijskih zemljišč in nato sprememb v gradbena zemljišča pa so tako ali tako rezervirani za fevdalni sloj našega časa.

Investiranje v zlato

Tudi pri investiranju v zlato se srečujemo z nevarnostmi, ki so praviloma toliko večje, kolikor več ima investitor formalne ekonomske izobrazbe.

Glavna nevarnost je poslušanje oziroma upoštevanje nasvetov raznih (osebnih) bančnih in borznih svetovalcev, ki imajo ekonomsko izobrazbo. Le-ti  zelo strokovno, potencialnemu investitorju zagotovijo, da se investicije v zlato ne izplačajo, in da je dosti bolje in zanje bolj varno, če vložijo denar v njihove ustanove. Tu se očitno dogaja celo nek organiziran način obveščanja javnosti preko medijev, kjer se posreduje neresnične informacije o donosih zlata. Tako smo bili pred nekaj tedni priča navedb v enem od »strokovnih prilog znanega časopisa«, kjer so pisali o investicijah, tudi v zlato, kjer so navedli, da je bil v letošnjem letu donos zlata le  6 odstoten. Primer: 4. 1. 2011 je bila cena za nakup 1 kg zlata 34.565,19 € in 3. 9. 2011 ob 15.15 uri 42.786,52 €. Po mojih izračunih je razlika 8.221,33 €, torej je bil donos v tem času 23,78 odstotni in ne 6 odstotni kot to trdi »strokovni članek«.

Razumeti je potrebno, da so ti svetovalci plačani od količine denarja, ki jo dobijo od strank, in da imajo samo eno nalogo, ta pa ni zagotoviti vašo dobrobit, saj je le-ta v nasprotju z interesi banke in njenega zalednega sistema, ki vključuje vsakokratno vladajočo elito.

Za lastno srečo morate poskrbeti sami le tako, da se sami ustrezno izobražujete in predvsem razmišljate s svojo glavo.

Druga nevarnost je pogojena z osebno lastnostjo investitorja. Ko potencialni investitor vidi ceno zlata, se pogosto odloči, da je trenutna cena previsoka, in da ga zato sedaj ne bo kupil, ampak bo počakal na boljše čase, nižje cene. Ko cena nato   nikakor noče pasti, temveč se vztrajno dviguje, v očitni jezi, zaradi svoje predhodne napačne odločitve, sedaj ponovno noče kupiti. Zdaj zato, ker se mu zdi, da bi s tem preveč nominalno izgubil, in tako vsak naslednji dan zopet izgubi nekaj prihrankov.

Ob tem se ne zaveda, da prihranki predstavljajo rezultat časa in dela njegovega preteklega življenja, in da s tem podarja svoje življenje tistim, ki mu vsak dan jemljejo minulo delo z razvrednotenjem denarja, valut. Take osebe po navadi v bodočnosti nikoli ne kupijo zlata.

Tretjo nevarnost imenujem bilančni efekt. Očitno formalna ekonomska izobrazba, še posebej, če je nadgrajena z akademskim ali celo mednarodnim nazivom in tovrstno prakso, predstavlja resno nevarnost pri investiranju v zlato. Največja nevarnost je v tem, da te osebe sicer obidejo pasti raznih osebnih svetovalcev ali po trenutni osebni oceni (pre)visoke cene zlata in prihranke investirajo v zlato, po neki ceni, ko pa cena zlata naraste, ga podzavestno prodajo zgolj zato, ker so ustvarili nominalni-bilančni dobiček v razliki med nakupno in prodajno ceno. Njihovo ravnanje je očitno pogojeno s podzavestnim vzgibom,  dolžnostjo, da v bilanci prikažejo dobiček v konkretni številki oziroma šumenju bankovcev. Ne zavedajo se, da imajo ravno tako izkazan dobiček, če zlata ne prodajo, vendar ta ni viden v šumenju bankovce, temveč v ceni zlata. Verjetno zaradi tako ustvarjenega pozitivnega bilančnega stanja pričakujejo (pavlov efekt) finančno nagrado delodajalcev ob sprejemu uspešne bilance?

Čez nekaj časa, ko se cena zlata zopet dvigne nad njihovo prodajno ceno, zlata psihološko enostavno niso sposobni več kupiti, saj bi jim nakup v njihovi osebni bilanci pokazal rdeče številke, ker bi tokrat za svoj denar dobili manj zlata, kot so ga predhodno prodali.

Ekonomsko izobražene osebe imajo vklesano v možganih pravilo, da ne kupujejo, dokler cene naraščajo. Cene zlata že več kot 110 let brez prestanka naraščajo z običajno 6 odstotno amplitudo. Zaradi tega priučenega pravila tako za njih nikoli ne nastopi trenutek za nakup zlata, saj je ta za njih vedno neprimeren.

Nevarnost, da bi cena zlata padla, skoraj ne obstaja, vsaj ne še sedaj!

Podatki, s katerimi razpolagam, in sicer o cenah zlata od 1901 dalje, nakazujejo konstantni dvig cene zlata, ki je v vsej zgodovini padel le enkrat, in sicer po skoraj trikratnem dvigu cene zlata leta 1980, po invaziji SSSR na Afganistan. Vendar se je končni padec cen  zlata nato ustavil na višji ceni, kot pa je bila cena ob njegovem  bliskovitem vzponu.

Zlato pravilo, o katerem smo govorili v članku februarja letos je, da se naložbeno zlato ne prodaja zaradi dnevno navidezne ugodne cene in s tem navideznih dobičkov. Niti zaradi trenutnega padca cene v primerjavi izpred nekaj mesecev. Zlata se ne prodaja zaradi nakupa nepotrebnih luksuznih dobrin ali trenutne vzpostavitve navideznega nominalnega dobička. Zlato se podaja le takrat, ko je to življenjsko nujno potrebno.

Zlato se kupuje z vsem in ne le z delom presežka osebnega  premoženja.

V zlato ne vlagamo zato, da bi obogateli (to se nato zgodi z leti samo po sebi), temveč zato, da si zavarujemo realno vrednost prihrankov, in s tem ure dela svojega preteklega življenja, kot sem to že navedel v članku maja 2010.

Zlato skozi stoletja, tisočletja vedno izraža enako vrednost istih dobrin. Ta zadnja trditev sedaj nekoliko ne drži več. V članku maja 2010 sem navedel podatek, da skozi tisočletja obstaja enaka cena za nakup hiše in obleke. V starem Rimu je stala hiša približno 12 kg zlata, tunika in sandali pa 1 unčo zlata. V letu 2010 je to še vedno veljalo. Danes to ne velja več.

Dobrine so se v primerjavi s ceno zlata bistveno pocenile. Sedaj je cena hiše v Ljubljani in okolici približno 6,5 kg zlata (po cenovnih podatkih Slonep), unča zlata pa je dosegla že ceno 1.388,54 €, kar presega običajno primerljivo ceno standardne moške obleke, perila, srajce, kravate, nogavic in čevljev (ne govorimo o luksuznih izdelkih).

Tu zelo verjetno ne gre (le) za cenovni efekt krize, temveč  bolj verjetno za ekonomsko zakonitost, katero omenja v knjigi OSNOVE EKONOMSKE ANALIZE I POLITIKE, Informator-izdavačka kuča Zagreb 1979, stran 149, naš spoštovani profesor pokojni dr. Aleksander Bajt. O tej temi je v eni od Sobotnih prilog Dela pisal že Boštjan M. Zupančič. V tem poglavju Bajt piše o cenah v času, kjer iz dolgoletnega nihanja cen v ZDA od leta 1790 do 1900 izhaja, da cene dobrin sicer nihajo, vendar je trend višine cen padajoč.

Tako gibanje je bilo znano že pred nastankom kapitalizma in ocenjujejo, da je ravno različna količina zlata, ki je prišla iz kolonij v Evropo, tista, ki je vplivala na gibanje skupnih cen dobrin. Ker je po I. svetovni vojni prišlo do propada zlatih valut, naj se ta nihanja ne bi več dogajala in naj bi šlo le še za višanje cen, vendar to, po moji oceni,  seveda ne velja v primerjavi s ceno zlata.

Bajt, ob tem opozarja, da je ameriški dolar od leta 1914 (do 1979) do sedaj izgubil že več kot ¾  vrednosti.

Pred nedavnim sem zasledil podatek, po katerem naj bi nemška marka izgubila, od nastanka do zamenjave za € kar 98 odstotkov prvotne vrednosti. Govorim seveda o najbolj trdni svetovni valuti.

Dne 1. 9. 2005 je znašala cena za nakup 1 kg zlata 14.984,00 € (3.591.000,00 sit). Če ste takrat vložili v zlato vrednost stanovanja in stanovanja niste kupili, sedaj, ob prodaji tega zlata, lahko kupite skoraj tri stanovanja (in s tem se bodo vaši zaslužki končali, zato tega ne storite, temveč obdržite zlato).